Silicijev dioksid (SiO2 ), ki se uporablja v premazih
Silica je amorfni bel prah, površina je nenasičena ostanek in drugačno vezavno stanje hidroksilne skupine, molekularno stanje tridimenzionalne verige. Na splošno interakcija med vodikovimi vezmi agregiranih nanodelcev na površini nanodelcev ni močna in jo je mogoče zlahka ločiti s strižno silo. Vendar pa se te vodikove vezi hitro opomorejo po odstranitvi zunanje strižne sile, kar omogoča, da se njihova struktura hitro rekombinira. To se opira na vlogo časa in zunanje sile za obnovitev prvotnega odziva oslabelega striženja, znanega kot "tiksotropni". Tiksotropnost je glavni dejavnik, ki silikagel izboljša učinkovitost tradicionalnih premazov. Pri izdelavi notranjih in zunanjih premazov lahko dodajanje silicijevega dioksida bistveno izboljša premaz začetnega učinka, premaz ni hierarhičen, s tiksotropnimi, proti-tegami, je gradbena izvedba dobra, še posebej močno izboljšana odpornost proti madežu, čistilne lastnosti in adhezije, so poročali o odpornosti čiščenja več kot 10.000-krat. Pri premazih za vozila in morske vode je dodatek silicijevega dioksida ključen korak pri izboljšanju lastnosti prevlek in anti-staranja premazov. Ko je premaz suh, lahko silicij hitro tvori omrežno strukturo, ki podvoji odpornost na staranje, končno in močno izboljšanje. Test spektrofotometra je pokazal, da ima silikat zelo močne UV absorpcije in infrardeče refleksijske lastnosti, ki absorbirajo več kot 70% ultravijolične svetlobe v valovni dolžini 400 nm in več kot 70% infrardeče svetlobe z valovno dolžino 400 nm. Dodajanje silicijevega dioksida na prevleko lahko oblogo tvori zaščitni učinek, da doseže namen staranja proti UV-žarkom in staranja, hkrati pa povečuje izolacijo prevleke. Preizkusi kažejo, da kremenica slabi intenziteto UV-sevanja, absorbirane z UV-strdljivimi premazi, s čimer se zmanjša hitrost sušenja UV-strdljivih premazov, vendar lahko očitno izboljša trdoto in adhezijo UV-strdljivih premazov.